Milni mehurček,
s trenutki,
ki jih pošiljam v pozabo,
se razpoči ravno tu.
Dnevi,
neskončnih barv in oblik,
se kotalijo med koraki.
Ravno zdaj res nimam časa
za te zvezde,
ki so si izbrale drug planet.
Pa tudi strun ne slišim več.
Divje prelistavam strani
in ne najdem sporočil.
Ko popustim,
da je vse prav,
potujem tja, kamor noče nihče.
Pišem
in tega ne razume nihče.
Zmešnjava
z leti postaja portret,
v katerem se kdaj uzrem.
V njem pogosto domujejo tujci,
brezdomci,
divjina,
sivina
in ti.
Pozdravljena, Sandra,
zanimiv Portret. V prvem delu se mi zdi pesem povsem izdelana, tekoča, morda bi v drugem malce popilila nekaj mest:
Ko popustim,
da je vse prav,
potujem tja, kamor noče nihče.
Pišem in tega ne razume nihče.
Zmešnjava
z leti postaja portret,
v katerem se uzrem.
V njem pogosto domujejo tujci,
brezdomci,
divjina,
sivina
in ti.
No, seveda je pesem tvoja in malce premisli, kako in kaj - meni je všeč tudi zato, ker nisi uporabila toliko raznolikih pridevnikov in zato, se mi zdi, sporočilo jasneje stopi do bralca.
Lp, Ana
Spoštovana ga. Ana,
najlepša hvala za vaš komentar, da ste se dotaknila moje pesmi. Res da pozno, vendar vseeno sem res naredila popravke po predlogih.
Se priporočam in vas lepo pozdravljam,
Sandra
Pozdravljena, Sandra,
mi se tukaj kar vsi tikamo, tako, da ni nič narobe, če tudi ti komuniciraš na ta način. Pesem se mi zdi zanimivo razmišljanje o lastnem popotovanju skozi življenje, pobarvano z osebnim liričnim izrazjem. Prepričala me je, čestitke!
Lp, Ana
Pozdravljena Ana,
se strinjam, da je veliko bolj domača komunikacija na ti. Upoštevam za naprej.
NAJLEPŠA HVALA ga. Ana za vse to. Zelo lepo božično darilo ste mi podarila.
HVALA !!!
Lepe praznike TI želim :)
Sandra
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!