Speča resnica v postelji mavrice,

se kot vrba žalujka sklanja nadme.

Pikice spodaj so kot otroško povezovanje

številk in črt.

Nedolžno kratkočasje.

Spominja na otroštvo.

Proti vsakem koncu

neučakano hitim s senčenjem delov duše,

ki se jih sramujem.

Udarjajo v čeri.

Strahotno veliki valovi,

ki peneče zalomijo vsak žarek.

Ne vem, kako močno se lahko objamem.

Ne znam se nasmejat sreči.

Vedno iste barve.

Bližina greje in hladi.

Raztrgam misli.

Pomirim besneč vihar vsakdana.

Ognjišče prsketa,

doma sva.

Sandra Kocijančič