Fino, fino, ampak pripombice, ziher boš dodelal ;)

Jesen je, sama sebi prepuščena,

odrla kožuh z lenega skeleta

(- in strnila nekaj besed poeta,)---- podiranje stopice

in  je strnila par poeta

ki so navdihu časa pokorjena -.  (pokorjene????) besede? res - rabiš rimo "na", ampak tako ne bo šlo ....

Prešla je včeraj, tiho, že zarana,

ko sem prešteval liste na drevesu:

nihče ni dajal kritja suhem lesu;

le s strehe je, se zdi, zavpila vrana.

Ponovil sem za njo, vrešče iz grla

- kot da podoba čute bi izdrla -;

takrat uvidim, da to ni dolina,

ni sladki vrh, zgolj tihe slutnje breg:

tu ni ničesar, ((((((? odvečše)))))) komajda praznina.

Ni mraz, ni ne jesen in ni še sneg.

Tisti "še" pa res ne vem, od kod se je prikradel  Pa tudi spregati očitno več ne znam ... 

Sem popravil, hvala za izpostavitev napak!

Še moja pripombica:

nihče ni dajal kritja suhemu lesu;

ampak potem se stopica podre. Morda opuščaj?

LP, mcv

mcv, lep ulov! 

Ampak ... jaz bom temu rekel pesniška svoboda 

:))

 Žiga, sem že mislila, da si se nam kam izgubil ...

 :)