voda si brez korenin
tiha in globoka
obrnjena vase
predana drobnim mehurčkom
ki se rojevajo iz peščenega dna
in hitijo k svetlobi

tečeš k uresničenju
s seboj nosiš darove
z valujočimi prsti jih pomikaš
proti neskončno oddaljeni delti
nekaj jih sproti odlagaš
na levi in desni breg

jasnost in neobremenjenost
preprostost in odprtost
prilagodljivost in nezlomljivost
pogum in občutljivost

gora ti je dala kamen
drevo ti je darovalo list
ptica je vate utopila pesem
spogledljive zvezde
so te naučile ponižnosti

voda si brez korenin
tišja in globlja
kakor si bila na začetku
ne znaš kričati
a zmoreš razrušiti breg
pretočiš se skozi moje oči
in postaneš kri zemlje

nekoč mi boš predala
vsaj svojo nezlomljivost
kapljo za kapljo
boš izhlapela v oblake
postali bova škrlatno nebo
ne da bi kdaj dosegli ocean

modricvet