Ob vodnjaku
Temna noč je privihrala,
me s plaščem svojim je pokrila,
bleda luna sije ob uri eni,
črne mačke duša je v meni.
Tam na vasi ob vodnjaku,
kakor senca v blodnjaku,
vedno zvesto mi sledi,
kdo bi vedel,
da to si ti.
Temna noč,
daj mi moč,
pridi zdaj mi na pomoč,
naj ugasne blede lune sij,
s črno barvo me zakrij.
Črna barv me zakrila,
a bolečina v srcu me ni minila,
ta vedno hodi z meno
in uničuje mi srce bolano.
Kakor oster zimski mraz,
ki piha mi v obraz,
težka vest vrta vame,
dokler me črna jama ne vzame.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anamarija
- 22. 08. 2008 ob 10:48
- Prebrano 968 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 132
- Število ocen: 5
