Odhajajo
iz varnega vsakdana
v negotovost
s strahom na ramah.
Oči, uprte v tla,
ne prepoznavajo poti
in kamni so jim tuji.

Ona vdano stopa
in strmi v hrbet moža.
V sebi slike niza,
zadnje, za spomin:
pred vrati oleander,
lovor sredi vrta,
rodovitna smokva,
oljke na pobočju,
potok čist, živahen,
kjer je vsak dan prala,
in toplota doma,
zven posode, čista miza
in družina pri večerji.

Saj ne joka,
solze v sebi skriva,
potok, reko, ocean solza.

Potlej strašen žar,
nebo je belo, rdeče,
vse krvavo, vroče.

Ona pa pozabi
grožnje in ukaze.
Mora se ozreti,
mora vedeti,
če je še kaj ostalo:
potok vsaj,
na bregu skala,
njen, vsa domača.

In obrne se v krvavi žar.
Kruta pekočina v hipu
vse iz nje popije.
Na kamniti poti
steber iz soli -
vse kar je ostalo
od solza potokov,
rek in oceana.

*(po svetopisemski zgodbi)

daya