Slutnja. Zlo. Hudičeva nakana.

Veter. Veter ki ihti.

In ponese črne misli v srce orkana.

Sanje. More. Vse buči v nevihti.

Nevihti ki le čaka,

kdaj prizadejana bo težka smrtna rana.

Nato pa bitje. Bitje črno in rejeno.

Obdano s črnim perjem,

kmalu s krvjo bo napojeno.

Pa pomiga z ostrim krempljem,

ki kmalu trgal bo meso z obraza.

To bitje bo požrlo mrtvega moža in ženo.

Vibracije. Tresljaji ki nemir budijo.

Stroj. Stroj ki se premika,

da še ptice obmolčijo.

Vse to žalostna je slika.

Ko se stroj ustavi,

pa mu roke tuje zagrozijo.

Sonce. Žgoče sonce ga pekli,

kot vrv, ki ga reže v kožo.

Ko spet prešinejo ga vsi spomini kisli,

ga strese kot da goltal bi strupeno rožo.

"Nisem hotel a sem bil prešibek,

če bi se uprl kot drugi bi bil prost." si misli.

In ni edini. Za njim jih je deset,

za desetimi še tisoč.

Ta prizor te zbode kot najbolj oster bajonet.

Eden joče, drugi kliče kdove koga hripajoč,

saj ravno preživel je svojo zadnjo noč.

Tako je v vojni, ko je človek vreden manj kot smet.

Strah. Vsi vedo, da se jih bojijo.

Da morajo se jih znebiti,

sicer lahko to ponovijo.

Hitijo. Je vrste treba postaviti.

Samo od znancev se še poslovijo,

in že v puškine cevi strmijo.

Bum! Tresk! Zagrmi iz tisočih cevi.

Se tisoče metkov zarije v meso,

in zemlja poji se z litri krvi.

Trupla valijo se v grupah po sto,

krokarji, vrane črnijo nebo,

meso bodo leta še glodali črvi.

Obrazi ki mogli takrat so umret,

brez groba in križa,

preganjali bodo še mnogo nas let.

Kosti razmetane kot zrnca riža,

gnijejo v jamah in grapah,

in bodo omenjana spet in spet.

AmberAnubis