Dobro si izpostavila bistven problem. Današnje demonstracije sindikalistov so izrazito politične, ker jim je pomemben samo njihov današnji status, ne pa delavci in prihodnost naših otrok. Kje so bili sindikati, ko tajkuni  delavcem niso izplačevali plač?

več o tem v prispevku:

http://www.siol.net/novice/slovenija/2012/11/ko_se_semolic_ukloni_tajkunom_in_izda_delavce.aspx

Lp, okto

NO, Okto - ampak vendarle sem bila tam, ker je treba biti glasen, ker je treba ustaviti to norost in ukinjanje socialne države, sindikati gor ali dol ...

  Misli mi gredo še vedno po svoje, noben sindikat ali stranka mi jih ne more usmeriti ...

  naši otroci pa, 20-30 letniki, brez perspektive, brez dela, brez optimizma, ... Potem pa vskoči še Mandič, s katerim v tej gužvi snemajo film, ker je scena idealna za kader, ki ga potrebujejo ... in se poklopi.

Včasih so množice izkoriščali žeparji, zdaj pa tisti, ki potrebujejo kuliso ... res ironično. Naj se vrnem k pesmi: všeč mi je taka, aktivistična, aktualna, ki odseva poriv v pisanje in hkrati trenutek, ki ga vsi živimo, in ga vsak doživlja drugače. Mislim, da je glas pišočega v poplavi kričanja lahko glasnejši, ker odzvanja navznoter. In ta pesem je taka. Čestitke,

Ana

Ana, hvala za komentar in Marku M., da je dregnil mojo muzo.

LP, Lidija