Aurora borealis

Še preden bi okamnel
ob pogledu na plahutanje
mogočnih smaragdnih zastorov nad vasjo
se podajam na pot
za krpami prekratkega dneva na obzorju

Ne na lov
kopje sem odložil na obali

V belem anoraku
z žaltavim vonjem živalskih olj
zdrsnem s hrapavega ledenega pomola
v zdelani kajak po mojih merah

Od najedajoče tesnobe
se mi mastijo lasje pod kapuco
srbi me neumito lasišče
namesto udarcev vesel
slišim neutečeno srce
vsak utrip v sencih
je kot obredni udarec
ob napeto živalsko opno

Ob zategnjenih pokih ledu iz daljav
kot že tolikokrat poprej
tiho plujem
med turkiznimi gorami
za črno piko pred obzorjem
proti kajaku

v njem zamrznjeno ždi
vase sesedena gmota nečesa
stara mati
ali tupilak
kajak brez vesel pluje
s hladnim hladnim tokom

Tik pred nočjo
ga bom dohitel
nemara bova ležala
vsak v svojem kajaku in zrla
v mogočne smaragdne zastore
nad nama

Jupiter! Silvana Orel Kos