Tako kot denarnico, iluzije in ključe
izgubljam spomin.
Samo ena rezina se trmasto oklepa
gube med egom in id.
Naj še tako tresem možgane,
noče se raztopiti v nič.
 

Ti, ki me s posušeno bilko bezaš
iz luknjice v starem deblu,
jaz, ki zelenooka in zelenokrila
naposled priletim iz nje
in midva, ki v rdečih škorenjcih
skačeva po luži,
ki se napolni le takrat,
ko Saturn menja prstan.

 

poetesa