Tekstura sanj

Ko si spal,

sem skozi tvoje široko odprte oči splezala v naslednjo zgodbo: tekla sem okrog jezera, sredi katerega sta spali tvoji punčici. Mogoče sta bila ponirka iz nekih drugih sanj. V mišicah je zorela volja po gibanju skozi nočni prostor, ki se je odpiral v nekaj novega. Moje umirjeno, poglobljeno dihanje se je prepletalo s prvimi izdihi bežečih gozdnih tal. Slišala sem pretakanje studenčnice skozi prekata, v meni, v tebi, v zaznavanju ni bilo jasnih meja. Potem sem stekla k tebi gor na jaso, kjer si ležal v svojih sanjah.

 

Ko si spal,

zgoraj na jasi, mi je od vsepovsod mezel znoj in se mešal z roso pod koleni. Iz keliha ob tvojih spečih prsih sem srknila požirek. Podaljšan požirek tvojega življenja. Želela sem te poljubiti, mokro in počasno, na ustnice, zasušene od dolge noči, in na prišiljena ušesa, ki so lovila tenke zvoke ob akvarelnih preletih iz nebesne globine v nebesno širino.

 

Ko si spal,

sem si zaželela, da bi obsedela ob tebi kot uročena ptica. Ali žival, ki priteče iz gozda na rob jase, mršav volk, ali bojazljiv jazbec. Da bi legla poleg tebe z iztegnjenimi rokami nad glavo, ti pa bi mi, kapljo za kapljo, izlil kelih na osrebrena stegna, v popek, pregibe rok, na odpirajoče se bradavice. Želela sem, da bi z dotiki zabrisal še zadnje grafične odtise noči tam pa tam pa še tam. Z jezikom počasi zdrsni po mojih aortah, pobožaj me po sapniku, dahni vame, tam pa tam pa še tam. Pa tam tam tam tam. Glej me, zrači me, padla bova v pršeče slapove sanj.

 

Ko sem budna,

te v čaši vendarle čutim tako viskozno. Kot da bi me v sanjah vezal v sestavljajočo se sintagmo. Iz dolgega zaleta sanj tečem skozi začudeni gozd. Kot črna kita ptic, zapisanih v jutranje koprene, se bom ob brezi na obronku odgnala v višino, v tvoje oči, iz tvojih ust pa izletela kot jasna zvočna podoba: Ime ženske. Dobesedno živa jezikovna tvorba, ki se želi navezati na nama skupen simbol, mogoče puhastega zajca, ki se je s smrčkom zakopal v ponavljajoči se vzorec najine notranje teksture, in na občutek oprijemljivega, zaradi katerega se moja kri naseljuje v tvoje telo. Tvoje telo se dejansko rosi zaradi mene. Preberi me v sanjah in odnesi iz sanj s seboj.

 

 

Jupiter! Silvana Orel Kos

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
16. 11. 2012 ob 00:27

hm, tako ... dih jemajoče, a gotovo napisano v podaljšanem hipu, to pa zato, da vse te podobe ne bi kam ušle ...

 čudovito, tako svojsko, pesniški subjekt govori izrecno iz sebe, ta, ki spi poleg, je "materija" iz katere se črpa te svojske podobe, nima pa nobene moči nad pripovedovalko, tako da se nekako odmika od dogodka (ki je v bistvu videti le želja), po drugi stani pa močna erotična komponenta dodaja bistveno - naboj.

 Obrat na koncu približa realnost, pravzaprav magično moč čisto fizične povezanosti, ki preraste fikcijo in zaokroži pesem.

Ali je tole škrat):

Iz keliha ob tvojih spečih prsi sem srknila požirek.

 

Lp, lidija

Zastavica

÷

÷

Poslano:
16. 11. 2012 ob 07:53

Jupiter!

tole je pa kot hoja z luno namesto oči. vozi me, vodi me ... PREKRASNO!

nekateri ljudje imajo tretje ok, ki ga odpirajo kot luneto (pa vem, da to že veš - tole sem sem prilepil, da mi kdo ne sune lunete med očmi - zadnje dni ne vem ali jaz gledam v zaslon, ali ... skozi njega meni pod prste. luneta med učki je moja (in to tista, ki je spet malo v vitraj in peskano steklo- varjanta))

lp :)

čestitke Jupiter - iz moje postelje še teče ...

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
16. 11. 2012 ob 08:55
Spremenjeno:
16. 11. 2012 ob 09:02

Lidija, tvoja interpretacija mi gladko steče. In res, v teksturo sanj se je mimo mojega budnega očesa prikradel tudi škrat. Ga bom zdaj pospremila ven iz pesmice.

Jure, čim prej zamenjaj termofor! Dost dela imam s posteljnino že doma.

Zastavica

vida

Poslano:
16. 11. 2012 ob 09:33

Više od očiju samog (kraljevskog) Jupitera!   Prekrasno! Tako kako je napisao Jure - ... kot hoja z luno namesto oči... 

Čestitke!

lp, vida

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
16. 11. 2012 ob 18:11
Spremenjeno:
16. 11. 2012 ob 18:55

Jure, Vida, interpretacija z lunarno navzočnostjo je tudi zanimiva, se pesem še mičkeno bolj modrikasto srebrno obarva. Tu na Zemlji nas nosi (vodi?) ena luna, tam okrog Jupitra pa si lahko vsak izbere svojo ... O, v Lidijini luni pa je po novem videti nasmejan obraz!-)

Zastavica

Milan Novak

Poslano:
25. 01. 2013 ob 09:04

Meni zelo všečno meditativno lebdenje skozi podobe, ki se pajčolanasto razstirajo  v mislih - že misliš da sanjaš, medtem ko pišeš.

 

Zastavica

Milan Novak

Poslano:
25. 01. 2013 ob 09:08

"poglobljeno dihanje se je prepletalo s prvimi izdihi bežečih gozdnih tal.",
prekrasna predstava ...

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
25. 01. 2013 ob 21:53
Spremenjeno:
29. 01. 2013 ob 19:48

Milan, hvala, naj ti bo na vdih!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Jupiter! Silvana Orel Kos
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos

Pesmi

  • 15. 11. 2012 ob 23:54
  • Prebrano 1220 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 657.95
  • Število ocen: 16

Zastavica