Opažam da ne veste kaj bi s tem tekstom, dovolite mi moj pogled.
Obleke obešam kot utelešenja, ki jih hranim  v omari svojih priložnosti.
Perilo, oprano iz rojstva v rojstvo obešam s kljukicami novih z-možnosti.
Le NENAVEZAN lahko posušim vlago preteklih dejanj.

Prepričan sem, da poznam druge le toliko kot sebe.
Morda je sreča v tem, da se ne spotikam,
čeprav se,
toda prav nerodnost  me spravi k sebi,
najbrž je to dobro izhodišče za vsakega, ki piše,
saj se lahko zgodi, da ga tisto kar je zapisal nekoč
prebudi.

 

OK, Razlaga torej :)))

  Ampak (škrat!) snamejo ze pa vendar z vrvi, ne iz vrvi, keR "iz" vrvi te ne bi mogli sneti. Iz vrvi te lahko vzamejo ven, če sI RECIMO ...??? v vrvi

  . DOL z vrvi (SNETI)

-VEN "iz nečesea" /iz vrvi je najbrž nemogoče ;) vzeti

Dragi Svit,

moje prvo branje te pesmi je prineslo nekoliko drugačno razumevanje, morda nekoliko bolj negativno. Obešanju namreč pustim tudi konotativni pomen, in potem si razlagam, da je samo ljubljenim dovoljeno, da s tabo počnejo, kar pač želijo; da te obesijo na v vrv za sušenje perila in da te snamejo z nje (prosim, v pesmi popravi predlog, nekaj namreč vzameš z vrvi in ne iz vrvi), kadar se jim tako zahoče. Druga razlaga, ki se mi je pravkar porodila, je malo drugačna. Če pri predlogu iz ni šlo za lapsus, ampak je dejansko lirski subjekt iz vrvi posušenih cunj, potem ga lahko interpretiram trudi drugače, z asociacijami, ki jih dobim, ko pomislim, v kakšnem primeru bi poimenovala človeka kot vrv posušenih cunj (kakšen bi ta človek moral biti?).

Vsekakor se pušča potem ogromen prostor za interpretacije, a vendarle čutim nekakšno resignacijo lirskega subjekta, ker se preprosto pušča obešati in je na nek način prepusti odločitev o, če se tako izrazim, dolžini njegovega visenja drugim. Če stavar še zadnjič preobrnem pa morda le ne gre za resignacijo, ampak za neke vrste očiščenje (perilo obesimo, ko ga operemo in je sedaj čisto in se mora zgolj še posušiti), tako bi v takšni vlogi lirski subjekt lahko bil človek po očiščenju (kakršno koli je to bilo), ki zdaj čaka, da se osuši (svojih grehov), presojo o tem, kdaj bo popolnoma suh pa prepušča svojim ljubljenim ...

Tako. Ne bom več filozofirala.

Vsekakor čestitke za tole pesem! Me pa resnično zanima tvoja razlaga, ali je šlo za lapsus v pravopisu ali je vendarle bilo mišljeno, da je subjekt iz vrvi osušenih cunj.

Lp, Lucija

Pozdravljena Lucija,
ah, moja slovnica, hvala tudi Lidiji.

Obleke obešam kot utelešenja, ki jih hranim v omarah svojih priložnosti.
Perilo oprano iz rojstva v rojstvo obešam s kljukicami novih z-možnosti.
NENAVEZANOST, (ljubljena) duša, me lahko sname z vrvi sosledij.

Hvala za razmišljanje in stik