zaman trkaš

njena vrata neizprosno

molčijo

brez diha

brez besede

brez krika

ko izvirne grehe nosiš

v levem srajčnem žepu

samemu sebi

ne priznaš

da jih komaj prenašaš

kesanje kljuva po zobeh

črke zlagajo zloge

in besede

in ti jih kot kamenčke

mečejo v glavo

vihar spominov ti gasi

vsako vzcvetelo zrno

svetlobe na neplodnih

baklah jutra

koščki potrpljenja

se pogrezajo  

v želatinasto kašo

tvoje nestrpnosti

in kot neko prekletstvo

tavajo po tebi

od sna do sna

od dna do dna

zaman trkaš

Jure Drljepan (JUR)