come  don´t  come  don´t come    don´ t
come after

...

ne me narobe prebrat

tole se mi bere kot zbirka bolj kakor ena pesem

da ti ne govorim tudi jaz Jure,

krog prerežeš s tankim

trkom

svetov 

in se usedeš kakor zoc

na dno sebstva

v središče tistega kar te trenutno

napolnjuje

vdihneš 

in 

potem?

vse nože dal brusit  ;) v čelu samo zvok pljuska vleče, vleče se   sam (dva svetova? En? Tu čez - luneta - tretje oko ... veke dol!) vse 2 ? hm

mogoče me res nosi v ciklu (spirala, cenrifugalna sila ... karkoli - polno načinov gibanja na svojem mestu ...)  kaj pa vem - saj je vse jasno že na drugi strani ;)

pesmi pa gledam, da ima svoja pljuča - kak ala triptihček se zgodi - sicer jih puščam same. svoje. kot mesto najinega (raz)srečanja.

mislim, da ne verjamem v opus - še manj v avtorjev koncept - pesem me vedno sooči z lastno praznino (včasih je v usedlini, včasih prši k njej, včasih se ozira v lasten pad -navzgor - me sprašuje; zakaj - tu so težave, ki to seveda niso ;))

tisti prostori vmes so meni boljši (ne stopinja - korak. Ne korak - prostor med dvema. Ne dva - tri. Ne tri - En. .. po en - ne 0),
ne glede na to, da včasih deluje, da jezik ne štima, ali pa nekaj.
evolucija pesmi - mislim v pesmih - mislim v rimah - zaziba - ne štima - zbudim se pijan za plotom s kozlanjem rumenim čez polkrog nekega štora - in sosed še žaga svoj kruh - kar z motorko - svet je šel mimo in rahlo drsi vstran - mimo mene - mimosebe

ali pa
mislim v pesmih - besede so čiste - tudi če zgledajo ne - mižim  ko se mi bliska življenje - kdo pa kaj ve - naj ve - jaz sem - jaz mižim - mogoče so besede kalne - po slojih - mogoče nisem še - v eni - mogoče samo vidim trojno - moram se nehati dvomiti - mižim - z odprtimi oči - svetova sta že staknjena - spim - ne spim - ritem - ritem - phi - bonaca - ... galebec

malo a dio malo a mio

no nekaj sem pa le - hvala Y ;)    stik na d