Spet

 

Čudno jasno si viden,
izkristaliziran med idejami,
tvoj duh je kakor puzzle,
vedno ga sestaviš po istem vrstnem redu.

Ko te nanizam na ogrlico,
me dušiš in poješ,
da preneham dihati
in prisluhnem žametu v nasmeh zavitega baritona.

Pred temo te odtrgam,
da se razletiš
in potem gledam,
kako se košček za koščkom spet spojiš vase. 

poetesa

Komentiranje je zaprto!

poetesa
Napisal/a: poetesa

Pesmi

  • 13. 11. 2012 ob 19:34
  • Prebrano 697 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 207.8
  • Število ocen: 5

Zastavica