Čudno jasno si viden,
izkristaliziran med idejami,
tvoj duh je kakor puzzle,
vedno ga sestaviš po istem vrstnem redu.
Ko te nanizam na ogrlico,
me dušiš in poješ,
da preneham dihati
in prisluhnem žametu v nasmeh zavitega baritona.
Pred temo te odtrgam,
da se razletiš
in potem gledam,
kako se košček za koščkom spet spojiš vase.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!