Spet
Čudno jasno si viden,
izkristaliziran med idejami,
tvoj duh je kakor puzzle,
vedno ga sestaviš po istem vrstnem redu.
Ko te nanizam na ogrlico,
me dušiš in poješ,
da preneham dihati
in prisluhnem žametu v nasmeh zavitega baritona.
Pred temo te odtrgam,
da se razletiš
in potem gledam,
kako se košček za koščkom spet spojiš vase.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 13. 11. 2012 ob 19:34
- Prebrano 787 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 207.8
