Hočem, da se kazalci na uri premaknejo,
da njene roke potonejo kot ladje.
Vsak vozel in zaplet se počasi spustita v morje časa,
jaz pa spoznam, da sem celo večnost
porabila za premišljevanje o
prostoru subjekta.
Znotraj tebe postanem mravlja,
segment bitja,
razdeljenega na tri dele –
kje sem,
kje si ti,
kje sva?
Zgodi pa se to, da se po koncu Fenomenologije duha
osvobodiš iz mojega telesa.
Z gibom, ki je podoben
dvigu duše iz njene zemeljske zibelke.
Čutim lahko tudi kako se tvoje mišice začnejo
poslavljati od objekta, ki sem ga še pred kratkim imenovala telo.
Zaustaviti čas, da bi se misel razvila v subjekt ali bi se objekt ločil od objektivnosti. Duša in telo, premišljevanje in predmet premišljevanja, fenomenologija kot anatomija doživljanja ali premislek o spoznanju, ki ga ponuja že naslov pesmi in se tako večna vprašanja - kdo sem, razširijo na kdo si in kdo sva, ki jih najbolj definira kje - je to prostor, je čas? Pesem izziva k nadaljnjim premišljevanjem, tudi o tem, ali je odnos sploh mogoče premišljevati in hkrati doživljati? Čestitke,
Ana
Odlična pesem. Še naprej. Uživaj! Levinja
ufff...
ko to pogoltneš - te dvigne
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Človeška Lučka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!