Tako, sinoči sem si nasnovala nekaj pentelj, za katere sem upala, da jih vpletem v haiku. Stvar sem objavila (tako najlažje popravljam, se mi ne stresa po obrazcu) in se spustila v šprint z urednico, seveda sem pogorela. Najprej sem pomislila, pa naj bo:) Ponoči se mi je haiku zasmilil, da je moral obležati nekje v ropotarnici, kot manjvreden polbratec Haj.

Zato ponovna objava (ne ker je tako nadpovprečen, ampak, da dokažem, da se da).

Lp, Lea

Na obronku hriba ali obzorja se res lahko asociira šminka kot ostanek poljuba nekega dne,
čestitke Lea !

Lea, ti vedno najdeš rešitev (popucaš) :)), ampak ostal ti je madež :)))) ... sonce in umazanija ... kaj misliš?

Svit, saj haiku naj ne bi asociiral, ampak prikazal neposreden trenutek iz narave.

Lp, okto

Ja, seveda se da, Lea!

 saj ti to vedno dokazuješ:)))

lep haiku, prikazuje trenutek iz narave na način, da tudi asocira, če hoče. S tem ni nič narobe, Okto (celo dobro je, če mu uspe) :)))

 Če bi bilo vsi haikuji, ki jih uspemo napisati le navadni "foto-haikuji" (to so tisti, ki samo preslikajo in ničesar ne asocirajo oziroma prikažejo z očmi avtorja), bi bilo pa res dolgočasno.

  lp, lidija

Okto prav asociacije  dajejo haikujem tisto več !

Lidija in Svit, se strinjam, ... je pa razlika ali haiku bralcu ponuja asociacijo ali pa mu jo vsiljuje.

Danes sem se spomnil nasveta, ko sem bil nekoč v Kočevski reki, so mi dejali, da če mislim božati medvede, jih moram nujno v smeri rasti dlak :)

Lp, okto

Ja Okto, s tem pa se tudi jaz strinjam !

Vsako prešuštvo pa tudi ni obsojanja vredno:))) tako da, sonce že ve!

lp, ajda