Zate nisem dovolj trpežno vztrajal,
da bi z močno vezjo tvoj prijatelj ostajal,
se ti smehljal in se besedno s tabo igral.
Sedaj požiralnik težko požira,
lastni ultimat mi viadukt počasi razdira,
zato pa v telesu nimam mira pred ognjem,
ki ga vsakodnevno z razumom upognem.
Vsako noč me vleče misel za srce,
da se moram spomniti, da so bili
ljubeznivi pogledi razkriti.
Kot spodobno rečeno,
naju bi rad zopet sprijateljil,
prijateljstva pa ne bom več razbil,
zato ob pesmi se sprosti;
dodal sem darilo, ki imenuje se oprosti.
Le upam, da boš vse stavke sprijela
in moje besede razumela.
Mišel Žafran, Narfaž Lešim