Na bregu s pokrivalom stojiš.

Presenečen nad nevidnim krikom

strahov.

Zamegljeno vidim tvojo silhueto,

ki pestuje srečo,

medtem ko besnijo demoni.

Tako zlahka se podaš v vihar,

kjer podivjana majhnost puli ude,

ti pa pluješ v snopu sončnega dne.

Opazujem sliko,

kot platno stoletja razobešeno preko nebes.

Barve so najine.

Kot melodija, ki ziba prostor do tebe.

Skrita za prastarim drevesom,

se igram, z listi jeseni.

Domače diši trohnenje vlažnih tal.

Samo Ti veš, da počivam v krošnji.

Da potrebujem nebo.

Da potrebujem tebe,

ki me stikaš z Zemljo.

Sandra Kocijančič