Zagledana v zeleno daljavo,

se mimo prisotnosti časa,

vsakdanje sprašujeta

ali je spomin lahko kamnit,

kot čas ujet v objektiv ?

Jaz pa se sprašujem

ali sploh čutita prisotnost

 poigravanja vetra

v ozadju zavednega ?

Naših ramen,

preko katerih sem in tja

še pogledujeta v svojo preteklost?

Vajine lažne zaznave

so morda umetnost

ali samo ostanek vkopanega nasmeha,

ki ju kličeta »Velika Sreča«.

Verjetnost,

da izgubita

sled na domačih cestah

in da zavržeta

potujčeno nedolžnost

med znance svojega

piedestalnega dejanja,

vama prinaša

pretepeno okolico,

prebičano v vajinih,

ravno preživetih pozabljenih

življenjih.

Grobo in globoko oranih

v dvojnosti dojemanja.

Rdeče, nekoč prežarčena

Ljubezen.

Črno,

jezero, ki gostuje samo otroško

prestrašenega duha.

Ta je vajina.

Poročna koračnica.

Sandra Kocijančič