I.

Vešče,

izurjeni geodet vsemirja,

odmerjaš najini drobljivi bližini

mesto na zalomljeni tirnici.

Iz namravljinčenih dlani drsi bližina

mimo nebesnih tvorb razbolelosti,

zmede, odtujenosti, praznine

v daljno, temno, tiho globočino,

ki vajeno, brez osebnega užitka,

zgolj z gravitacijo golta vse,

kar z nepotešenim pospeškom

prileti, zatava v njen goltanec.

II.

Tako blizu mi stojiš,

z vso tole geodetsko kramo,

tako blizu, da vidim, kako zadržuješ dih

znotraj sebi odmerjenega prostora,

kako izkušeno ohlajaš kri, nadziraš misli,

me gledaš z monokromatiziranim pogledom,

da že sama čutim sterilno neprodušnost

jetniškega steklenjaka osebnih hib,

razkorak v hotenjih, zamik občutij,

geopsihični zid iz kaljenega stekla,

ob katerem znal bi mi slediti le Valdés.

III.

Skozi povečevalno steklo

in z bledikavimi dvomi, čudenjem, besnenjem

na klovnovsko razritem obrazu

pajkasti možic v črnem dresu

motri zdaj enega zdaj drugega,

češ, kdo od naju da je zaprt v steklenici.

IV.

Duh.

Podrgni raje mene.

V.

Odmakni hladni nivelir že z moje bibavice,

odloži nekam svojo umno lupo.

Mi z rokami sežeš globlje

pod stekleno kupolo zlatečih se ozvezdij.

Priznam.

Sem drobna damica z bledikavim obrazom,

odeta v duh lepljive krhkosti,

z ustnim zevom iznad izmerjene oseke.

Ne morem dihati brez vode!

Črna sirena, epifit

na hrbtu ribe. Faronika

je moj brodolomni otok.

Ki raste.

Moj rep je njen rep.

Fragile.

Jupiter! Silvana Orel Kos