Modro nebo je nad zemljo,

grizejo jo kot hrustljavo žemljo.

Kopno je nad morjem sveta,

ljudje se sprehajajo sem ter tja.

Oblaki pa so tam nekje vmes,

kjer pripeti se gromski potres.

Voda oblačne oblike napoji

in tja na dno, celoto poprši.

Nad vsem tem, vesolje v črnini bdi,

se v spečo gmoto nikoli ne prelevi.

Podnevi se sonce zobovsko smeji,

vso negativnost razbremeni,

ponoči pa namišljeno zvezde pojo,

da si jih podrobneje ogledamo.

Preden meteoriti napadejo planete,

vsem nesramno pokažejo sredince napete.

Ko že divjaško v plamenu zagorijo,

se na manjše delce razletijo.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim