gledam  in vem

(če je vedeti sploh pomembno):

črna pogoltne vse barve;

še umirajoča svečka na robu tvojega groba

bi mi rada govorila o tem.

o čem pa! o čem pa !

pa saj tega groba tukaj

v zelenilu pravzaprav ni

(ne priznavam ga).

kot ne bo mojega.

bela  bo,

kot to vedno naredi,

tudi v času ne-vem-katerega

mojega niča po vrsti,

izpljunila vse barve.

potem bodo

mimo mojega pogleda

spet

počasi

sedale na olišajeni tun*.

Lidija Brezavšček - kočijaž