k.r.a.s.n.o.

Tole se mi zdi pa tako lepo opisan pogled naše nemoči nad časom, pa kakorkoli pogledamo nanj. Ko želimo, da bi se ustavil, beži, ko pa se zaskoči prav tako nimamo šans pogledati v mehanizem (karkoli-je-že to, da o luči ne govoromo;).

 Fino sede tale je humoren pristop, čeprav je tema skrajno težka (v bivanjskem smislu).

 LP, lidija

Hm. Kadar se pojavi taka "napaka" v delovanju mehanizma, običajno ne prileti prav dosti odzunaj. Eden od sončnih zobnikov se je (kdovezakaj) zamaknil ali zalomil. Ali pa: odlomljeni sončni zobnik se je zatrkljal med dvoje kolesc in tam ždi in čaka, da ga lastnik prime s palcem in kazalcem (čejelemogoče) in pregledanega postavi na svoje mesto. Ali pa: lastnik je med zobnike prejšnji dan vložil listič mehke kovine, da bi se nanj vtisnila melodija za bobenček glasbene skrinjice. To slednje se mi zdi še najbolj verjetno.

Poskusi jutri raje s telegrafskim trakom, je tanjši od kovine in tako rekoč neskončen.

hvala, obema, a na slednje ne znam ravno "odgovoriti" -
tisti kdovezakaj, bi še spravil čez ... ; čejelemogoče,  tudi ... listič kovine pa grem zdaj iskat, kje bi lahko bil in kdo ga je tja (kam) zataknil. ;)

"pozlačen" se vrnem in jahal bom, ne metlo, ampak nulo (fazo: zemla).

:) lp

mislim pa, (ne, mislim - zase vem) da ne gre za humor. tukaj ne. stvar je res resna
tudi težka (tudi skrajno za nekatere)

jasno, ne gre za humor, ampak je v pristopu zaznati humornost ;)

ja, nekaj teže naj bo še na tej -humorni- strani :)