Trpko sladka semena v kovinski slini.

Kje si.

Iščem te na bojnih poljih orošenih trupel

in na posteljah erosa voljnih teles.

 –  Se me loteva pozaba?  –

Kje si, kje si.

Nekje v vmesnem prostoru časa.

Še živ, a že mrtev.

Še mrtev, a že živ.

Granatne kaplje ploda, vina, krvi in bolečine.

Granat, vroč iz oči,

jedko polzeč po zamazanih licih,

dreveneč na razbrazdanih robovih jezika,

lepljiv med zakrčenimi prsti

zadnjega  – res zadnjega? – telesnega objema,

stekajoč se v tolmunasto naročje.

Granat se mi vpija v obleko,  

spolsteno, otrdelo od večnega ponavljanja.

Kolikokrat še.

Vnovič razmehčana tkanina se mi lepi na trebuh,

s tvojim ob mojem,

skozi pore prodira v maternico,

iz maternice v zemljo.

Kolikokrat še, kolikokrat še.

Z grenkim križem v grlu in prsih

te nežno položim v globoko posteljo

in te z granatno prstjo zagrinjam

v spanec do jutra.

Obljubi, da se boš zbudil.

Z zorečim soncem.

Z ljubeznijo v srcu.

Kot on.

Obljubi, da se boš zbudil.

Samo še to mi obljubi.

Poglej me. Poglej me!!!

Samo še enkrat me poglej in obljubi.

O, Ljubi. Z maziljeno bolečino

te poljubljam na otrdele ustne.

Ko bom našla granatno broško,

se boš vrnil.

Še vedno sanjam,

kako mi jo z nasmehom pripenjaš na prsi.

Jupiter! Silvana Orel Kos