Gre za pisateljičin prozni prvenec, ki je bi nagrajen z Modro ptico Mladinske knjige, na natečaju za najboljši roman za odrasle.
Pripoved teče v prvi osebi, v preprostem jeziku, v stavkih, ki so zelo dolgi, ločeni le z vejicami. Tisk je zračen. Naslovnica pritegne.
Knjigo toplo priporočam.
Prebrala sem jo v enem večeru.
Lp, Lea
urednica
Poslano:
30. 10. 2012 ob 17:46
Spremenjeno:
31. 10. 2012 ob 09:28
Igranje - pisanje, ki pritegne zaradi tukajšnjosti, svežine in načina pripovedovanja. Subtilen ženski "notranji" roman.
Lea, moram povedati, da pri knjigah, kjer si želim doseči POPOLNO bralsko izkušnjo, nikoli ne preberem povzetkov vsebine (ali npr. besed na ovitku ali spremne b.). In ravno pri prozni prvenki Stanke Hrastelj sem zaradi te svoje čudaške nagnjenosti dobila nagrado. Namreč, lahko sem se zlila z junakinjo, v pripovedni tok, ki teče organsko, kot kri po žilah, ki roman naredi povsem prepričljiv (seveda je temu kriva pisateljica, svet opisuje skozi notranje doživljanje z vsemi okljukami vred, in to daje poseben čar sicer lahko čisto vsakdanjim dogodkom bolj ali manj običajnih junakov) - torej, ker nisem pričakovala, kako in kdaj se bo zgodilo napovedano, se mi zdi, kot bi bila avtentično zraven (izmišljene) junakinje in hkrati sem lahko dojemala v strukturi samega pisanja, kako se je S. H. lotila te transformacije. Zelo priporočam v branje. Super Igranje, zaslužena nagrada.
Lp, Ana
Poslano:
30. 10. 2012 ob 20:54
Spremenjeno:
30. 10. 2012 ob 22:44
Ana, se strinjam z tvojim načinom branja, čeprav ga ne prakticiram vedno. Za Stanko Hrastelj sem izvedela lanskega decembra na predavanjih o slovenski poeziji v letih po drugi svetovni vojni. Predaval nam je David Bandelj in to tako dobro, da sem marsikdaj pozabila zapreti usta. Tako, da sem najprej spoznala Stankine pesmi, ki so se me dotaknile. Glede Igranja je bilo v našem prostoru toliko promocije, da sem povzetek slišala (ne prebrala) že pred predstavitvijo, ki je bila v N. Gorici in jo je vodila Manca Košir. V Goriški knjižnici je na knjigo potrebno počakati, ker si jo pridno sposojajo. V času, ko sem čakala nanjo, mi jo je kot izredno dobro branje svetovala gospa Ivana Slamič, ona me je opozarjala predvsem na stil pisanja. Povzetka mi res ni bilo potrebno brati. Se opravičujem, da sem tu napisala teh nekaj besed o vsebini. Morda bi bilo dobro, da jih izbrišem.
Lp, Lea
P.S.: in sem jih izbrisala
urednica
Poslano:
31. 10. 2012 ob 09:34
Spremenjeno:
31. 10. 2012 ob 14:50
Lea, nisem mislila, da te bo to "potegnilo nazaj" in boš kar izbrisala tisti del. Mi je kar žal in resnično upam, da tega ne jemlješ kot kritiko tvojega zapisa - nasprotno, zelo vesela sem, da si nas spomnila na Igranje! Morda sem res malce preveč navdušeno zapisala navdušenje nad svoje vrste branjem, ki pa seveda skoraj več ni mogoče in ravno zato mi je bilo kot nagrada, ker se mi ni bilo treba naprezati, a mi je po spletu okoliščin uspel ta prvinski bralski podvig ;-)
Knjiga je pa res super in - morate jo prebrati!
Lp, Ana
Ana, saj me poznaš:) prav nič ni narobe. Kot kritiko sem vzela le toliko, da v bodoče ne bom postregla s preveč podatki. To, pa je in bo zelo dobro.:)
Želim, nama (in vsem ostalim) še veliko užitkov ob branju "še nezoranih njiv";)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!