Med celinskimi zalivi
in zamolki
drobno razpenjenih valov,
iz zračnih piščali globokih trav
zanaša nočni veter
pritajeno pesem čričkov,
pripetih na neptunsko
mrežasto črtovje.
Pridi.
Pridi prav potiho.
Zlekniva se v trave,
prepletiva prste
v lahnih akordih
komaj še slišnih spominov:
dur dur dur mol
dur dur dur
mol
Med trgajočimi se tišinami
s pajčevin sestopajo
po dolgih travnih lokih črički
na najine trepalnice.
Zapirava veke
v nihajoče notno nebo.
Za nama in črički ostane
poležano nočno črtovje.
Globino neba prepredajo utrinki,
nanje so pripete kresnice:
celeste.
ne morem prenehati plavati (oziroma: ne neha me nositi)
gor in dol
...
lp
(grem še enkrat ...)
urednica
Poslano:
30. 10. 2012 ob 07:45
Spremenjeno:
30. 10. 2012 ob 07:50
Svežina pesmi ni v temi, oh, ta ljubezen, ampak v načinu ubesedenja. Kaj vse zazna analitični um tistega, ki zapisuje! (valovanje, čričkanje, vibriranje ... ki se zlije v sobivanje, nebeški zvok), in način, kako to z besedami izriše, je vreden občudovanja - pesem postane živa(hna) slika v bralčevi percepciji, ki seže veliko dlje od (golih) zaznav. Čestitke,
Ana
dur dur dur mol ... Včasih, ko berem pesmi od drugih,
si rečem: "Zakaj se jaz nisem tega spomnil?!"
Da ne bo pomote - pesem je lepa kot celota!
El Observador, tudi jaz nisem čisto prva. Že pred leti je Romana Kranjčan pela v muru:
Mur mur mur murenčki,
mur mur mur murenčki ...
Jaz sem zadevo samo razstavila na bolj prepoznavni tonaliteti.
Hvala, zdaj sem malo potolažen (poto-laž-laž-lažen).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!