Jašemo peklenska nihala

znova prežvečenih romanc

le včasih skočimo

na preperele brvi lahkotnosti

in nad bučnimi koriti tulimo v reko,

kako globoka je. In če se ravno zgodi,

da prš ponese naš glas do dna,

reka nikar ne odgovori!

S hladom pristopi h kazalcem in

jadra s teboj na dvanajst.

»Ni tisto kar šteješ

vedno isto?« pravi.

»Lahko bi dal krog

ali dva ali tri,

pa bi zase vedno imel

še enega. Če lahko, zavij

še čez trinajsto, pa mi povej

kako zgleda in kje je,

takrat, ko boš vedel, kako jedka

je bila kri,

ki je z mano tekla v štric.«

Evelyn