Vstopam v hišo besed,

zelena okna mladijo

z izrezanimi srci,

da se ponoči razliva svetloba

ob prižgani lampi,

Za debelim steklom

vzorčaste zavese mirijo,

kot bi bilo vse tip top.

Nad mizo se sklanjam

in besede trgam iz ust,

stol se ne maje,

ni pisarniški,

vendar drži težo.

Tišina pogleda brska po mizi,

oči neprespane kukajo v zgodnje svetlo,

s prsti se lovim po tipkovnici,

popravljam in dodajam smisle,

kot na tržnici okraske za spomine.

Dodam streho,

neprobojno od dežja mokrote,

še dimnik za odganjat mraz

in potonem v spanec.

IŽ-lev