Nomad sem 
v pesku,
noga na poti,
pijem sipine,
duša v vetru,
zrem proti Niču
v smeri danice,
se krčim v daljavi
v točko življenja -
zrno v puščavi.

Nad mano nebo
prazno in večno,
čas je le veter,
tih, brez vprašajev,
od jutra do teme
diham samotnost,
potem je drugače,
prižgejo se zvezde,
da sanjam o Niču
v smeri danice,
ni več koraka,
zvok se je spraznil,
le pesek žari,
tiho žari.
 

poetesa