Puščava
Nomad sem
v pesku,
noga na poti,
pijem sipine,
duša v vetru,
zrem proti Niču
v smeri danice,
se krčim v daljavi
v točko življenja -
zrno v puščavi.
Nad mano nebo
prazno in večno,
čas je le veter,
tih, brez vprašajev,
od jutra do teme
diham samotnost,
potem je drugače,
prižgejo se zvezde,
da sanjam o Niču
v smeri danice,
ni več koraka,
zvok se je spraznil,
le pesek žari,
tiho žari.
Vsebinsko polno in metaforično bogato. Lepo ujet ritem, ki pa me bolj kot na hojo po puščavi spominja na skakljanje gorskega potočka čez kamne ...
Hvala za komentar, Kerstin. Duh je v puščavi, temperament pa ostaja moj. Nomad iz drugega sveta ... :)).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 17. 10. 2012 ob 22:06
- Prebrano 931 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 270.28