Huda.
Ker sem sam služil v najbolj elitnem razdelku vojske, v gardi na Dedinju mi je še kako znan "fenomen postelj." Od desetarja, pa tja do tistega z zvezdicami so se kot manijaki vedno najprej zapičili v posteljo v kateri sem se, kolikor toliko, počutil varno, do dlake na obrazu, ki je bila najdena, čeprav nevidna, toda jaz sem s prsti vedno otipal lastne kocine in si očital da "sem zanič." Ja, vojska je odličen primer ker zaprisežen vojak dopusti, da oficirji z njim počnejo kar jih je volja, ponavadi izražajo svoje komplekse, na srečo je bilo med njimi veliko toplih ljud, njim gre zahvala, sicer bi se najbrž soldati uprli in postrelili vodstven kader. Ker sem bil pol leta na straži in imel vedno pri sebi "bojevo municijo" so se temu primerno nadrejeni obnašali. No, da ne bi izpadlo kot "neznosno," lahko rečem, da mi je bil čas preživet tam kar v korist.Samo-disciplina, vedno šibka točka mojega značaja je vendarle ključna, navsezadnje je tudi v samo-stanu, kot v "civilnem življenju" tako...
Čestitke Srečko.

spet ena zgodba, ki pritegne, kot veliko tvojih, Srečko!

Preobrat na koncu, ki sili v razmišljanje doda piko na i. Pripoved ves čas teče lepo in predvidljivo, odhod epoletarja med menihe pa simbolično prikaže šok ob spoznanju, da  lahko perfekcionizem človeka (ko že misli, da si ga podreja in ga z navidezno pravico, ker je pač na "poziciji", vsiljuje drugim) premaga in z repom udari po napihnjenem egu.

zgodba za rezpredat!

Lp, lidija

Svit, jaz sem služil v pešadiji, daleč od Dedinja, nekje sredi ničesar. Model s tremi zvezdicami na rami je rekel, "no fantje, gremo malo na sprehod" in smo šli 30 do 40 kilometrov na dan :) 

Lidija hvala za komentar. Sam se večkrat vprašam ali sem napisal pesem, zgodbo ali pesem, ki pripoveduje zgodbo :) Konec koncev je verjetno vseeno. :)

Lep pozdrav. Srečko ;)