Jutro ima grenak okus.

Nad mano obvisijo obešenci noči,

princeske dotikov,

psice objemov in

očetje poljubov.

Na pogorišču starih, gradim nove, iz krhkih niti stkane,

tvoje, moje, najine.

Sanje.

Zbudi me črno sonce.

Ližem okno gledajoč v pravljico.

Hiše se topijo,

nebo razpada.

Reka je krvava in

gozd je smrt.

Potem me priviješ k sebi,

ujameš v upostošenje najinega mesta.

Med nama ostane pljunek noči,

zlepljena sva od sline.

Udarjam ob steklo in

razbijem si glavo.

Obstala sem v času

v povojih ljubezni

ti pa si v odhajanju,

list v vetru življenja.

Jutro je grenko in

večeri pokozlani. 

taja