konec prihodnosti
načrti pritiskajo nazaj
kot buldožer
spremenil se ne boš
simfonija novega
teorija vsega
ne opiše vsega
padanje malika
se je razpotegnilo
v osemurni govor
zoocid
mamomor
v bojevnikih z dojenčki
v šaržerjih
konec
prihodnosti
in nič se ni rodilo
razen petja ptic v jutru
simfonija gaza
in bele krste
zdaj boli človeštvo v tebi
zdaj sanja deček modre speve
v peščeni strugi
sprehaja se z bogom
v zeleni strugi
in pravi
zdaj razumem
kadarkoli bi povedal
bi bilo prepozno
moj smrček je zlat
kače padajo z dreves
v kačji svet
pisano s krvjo
pisano z duhom
v plimo ravnodušnosti
nasmeh še
solza
ker nikomur človeštvo
ni več mar
čivkajo vrabci
pooblaščeni
za kavne piškote
mrvice in raj
Čestitke k pesmi, ki z mehkobo razgrinja grozo ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!