Duša polna bolečine,

rada bi izbrisala spomine,

povrnila ustnicam nasmeh

in tiste iskrice v očeh

ki nekoč so moj obraz krasile

sedaj pa v žalost utonile.

Roka tvoja na ramenu mojem

toplo mi prijateljstvo ponuja,

nežno briše sled solza

z željo, da tako kot nekdaj

srečna bi bila.

Saj veš kako hudo je 

ko življenje smisla več ne najde,

ko izgubljeni išče luč v temi

in utapljajoči vejo ki ga rešila bi.

Klic na pomoč, hrepenenje,

 da nekdo me slišal bi.

 Upanje, da naberem si moči,

nadaljujem pot, tam na razpotju

kjer sem zgrešila,

se za napačno odločila.

mavrica410