Je val, ki se raztrešči ob skali,
je veter, ki piha vonj po globini,
je glas, ki prihaja od znotraj navzven ...
In solza, ki leta ni našla očesa
in tisti pogled, ki noče slovesa,
pogled, ki še išče poti do srca ...
In jaz sem v soncu
in ti si tam zraven
pa vendar tam daleč, v temi, v senci,
kričiš mi besede,
ki padajo mimo,
drugačne, zmečkane, brez ostrih robov.
Kar vidim, kar čutim,
je polno, boleče,
tako enostavno, drhteče, žareče,
opojno, mamljivo, pogubno in živo,
za mene ustvarjeno, da me odvleče.
Sem jaz in si ti
in je luč in je noč,
počakati moram,
da sonce ugasne,
da luč neha peti,
da noč ne žari več,
da tvoje besede bom mogla ujeti.
Mižim, ker miže je tišina bolj prazna,
smehljam se usodi, jo vabim na ples,
ta noč je pogubna, pa vendar prijazna,
ne ločim več v sebi, kaj laž je, kaj res.
obetavna, močna pesem, ki nas popelje s svojim naraščajočim ritmom. Če jo preberemo naglas, to še učinkoviteje začutimo.
Mucamaca, odmakni tripičja od besed (nestična morajo biti, torej, presledek vmes ...
od znotraj navzven ...)
LP, lidija
Poslano:
09. 10. 2012 ob 19:37
Spremenjeno:
13. 10. 2012 ob 08:53
triintrideset mucamac , je tole ena dobra pesem ! Super ritem in besedilo.
Čestitam
B
Lidija, hvala. Že odmikam ... :)
Brainstormer - Hvala. Lep večer! In nasmeh ... :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!