Nihče še ni videl tistih posebnih oblik,
ki se prelivajo iz sreče v nesrečo
neke čisto določene reke ...

Ker reke ne slišijo šepetanja in tihih vzdihov,
ne zmenijo se za mehkobo neke čisto določene kože,
samo mimo gredo
in s svojo mokro toplino objemajo kamenje ...

Pojejo in ljubkujejo ...
Na milijone osamljenih in od vseh pozabljenih kamnov ...

Polona Campolunghi Pegan