KAR PO VODI
Prišla sva do nasipa
tiste reke
in tam obstala.
In bi tako tam stala,
gledala, mirovala
še na veke,
če te ne bi takrat,
čeprav slepa
(ti si rekel: lepa)
in gluha (zate: brez posluha),
čez brzice popeljala.
Pa sva šla.
Kar po vodi.
Nisva se poznala.
Potem je za vedno še to,
kar sva nedojemljivo zares
nekoč le bila,
neobotavljiva voda
z naju v hipu sprala.
Da bi lahko bila,
vsak v sebi
brez zavisti tiha.
Gluha in slepa
za vse bede vprežene v naju,
za zatrte gneve
brez posluha.
In v brezzvočju
pobeglega časa
čista, lepa.
Sva šla.
Kar po vodi.
tiste reke
in tam obstala.
In bi tako tam stala,
gledala, mirovala
še na veke,
če te ne bi takrat,
čeprav slepa
(ti si rekel: lepa)
in gluha (zate: brez posluha),
čez brzice popeljala.
Pa sva šla.
Kar po vodi.
Nisva se poznala.
Potem je za vedno še to,
kar sva nedojemljivo zares
nekoč le bila,
neobotavljiva voda
z naju v hipu sprala.
Da bi lahko bila,
vsak v sebi
brez zavisti tiha.
Gluha in slepa
za vse bede vprežene v naju,
za zatrte gneve
brez posluha.
In v brezzvočju
pobeglega časa
čista, lepa.
Sva šla.
Kar po vodi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 13. 08. 2008 ob 16:56
- Prebrano 581 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 232
- Število ocen: 15
