Izza vogala

nepričakovano butneva

v cvetoče kostanje,

ki grizljajo oblake

s prelivom jesenske sivine

in le lučaj stran

pridrvi nad naju mnoštvo rac,

ki reže reko

na čokoladne rezine. 

Istočasno zavijeva z očmi

v blodnjak sladkornih smehljajev 

in se zgroženo odmikava vase.

Naposled, ko se le znebiva

vse te patetike,

se katapultirava

v kaos najinega brloga,

kjer vsak iz svojega kozmospiskra  

strga praznino in molk

po prapoku melanholije.

Marko Skok - Mezopotamsky