lovim sence in koščke
svetlobe
v prste vsrkavam
glasove
ki vedno mehko drgnejo
obme
 
pogledujem levo in
desno
da me kaj ne ujame
da me ne preseneti
kakšen poseben občutek
neznan
vprašujoč
zevajoč točno tja
kjer je nič
 
sesula sem se
nekoč
vsi polni trenutki so
postali odmev
 
ne čisto naenkrat
 
počasi počasi so se
vsedali drug na drugega
da jih nisem več ločila
in sem zbegano
sestavljala oblike
in ugotavljala
kateri štrleči del
pristaja 
določeni silhueti tam
spodaj
 
potem pa se je vse raztopilo
 
in sedaj imam srčkano
lužico
ki se suši
in postaja
vedno bolj plitva
in ozka
in kratka
 
ni me več 
sem maska
sama sebi pretežka
 
če se odvržem
bo ostala praznina
in to pismo
ki prihaja iz lužice

poetesa