Pisal sem pesmi, jih spravil v predale,

res ljubke pesmi, a tam so ostale.

Danes pa pišem življenju ave

ali v prevodu: Pesem od Sare.

K duši se sklanja, da lažje zadiha,

da skupaj živita, naj skupaj se sanja.

S čebulce in nitk stebèlce požene

in v lončku, se zdi, je novo življenje.

Ona pa moli: »Rastlina naj rase,«

ona pomaga – bremena da nase.

Ona pa čaka, medtem barva lonček,

ko dan se zbudi, pa da jo na sonce.

Potem več ne veš, ne kdo je rastlina,

ne kaj je človek, kdo koga zaliva.

Potem več ne ločiš – ednina, dvojina...

Potem je le Amen, ki večno naj biva.

Pisal sem pesmi za kak bienale,

Gotov sem, da bi se uvrstile vsaj v finale.

Žal so vse le v predalih ostale,

no, vse razen ene – Pesmi od Sare.

Blaž