Kjer davnine še odmeva konj topot,

stezica tu se med skalovje skrije.

Tam dom stoji, v njem ura več ne bije,

le vhod v maju še krasi cvetoč srobot.

Na skali v travo vraščena blazina,

kjer oča je posedal  - koval načrte,

s kozarcem v roki, včasih polnim vina,

takrat v daljavo je imel oči zazrte.

Vidim, spet dekle v rožnem tam poseda,

na širjavi sončni si oči spočije

pokojnega spominja se še deda.

"V dolini spodaj čaka družba, delo.

Ni snubca, ki nebesa tu odkrije?"

Od doma, vrne se v Ljubljano belo.

gantarivana