Vem, nikoli več se ne vrneš.
Ne bo več trenutka,
ko bi te lahko zares objela.
Med milijoni zvezd sama potuješ.
Meni pa še vedno manjka tvoj smeh,
manjkajo mi tvoje roke,
ki so me, čeprav žuljave, nežno božale.
Kot oddaljen odmev slišim tvoj glas,
potiho mi poješ uspavanko,
a jaz od bolečine ne morem spati.
Vem, nikoli več ne vrneš.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: anemona
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!