Povabim te na kraj sveta,

kjer ni nič solz in ni gorja,

vse dneve sonce toplo sije,

ponoči zemljo dež zalije.

Po drevju ptice žvrgolijo,

ob potkah rožice cvetijo.

In tam v mehki sočni travi

ležijo stegenčki rjavi

in preko bokov vitek pas

podaljša se v dekliški stas.

Temni lasje in tople oči

pogrele bi ti dolge dni.

In druga z mehkimi dlanmi

nenehno božala te bi

po razbolelih mišicah, kosteh,

igrala s tabo se v  nočeh.

Če bi spremembe si želel,

samo sosedo bi objel,

vsa sočna, slastna, sveža, zala,

uteho strastno bi ti dala.

Koža gladka bi postala,

po soncu, travi bi dišala,

oči bi v sreči ti sijale,

mladost, lepoto bi ti dale.

Povabim te na kraj sveta,

ko ga odkrijem, kje je ta.

Vse do takrat pa, dragi moj,

ti dam poljub globok in vroč

in bodi srečen na vso moč. 

elenamaja