LASTOVKE IN ZIMA

Lastovka je že vzletela daleč proč.

Le zakaj moje misli ostajajo tu?

Prišla je zima, mrzla, pusta, ledena,

pa še vedno sedim tu in čakam na lastovke, na pomlad.

Ne bodo prišle nazaj.

Le kaj potem še sedim tu na hladu i

n sanjam že mesece sanje ujete v misli.

Sanjam, da lastovke so prišle nazaj sem.

Sanjam že mesece, mogoče leta.

Misli mi ne dajo zbežati proč.

Sedim in čakam na kaj sploh?

Sedim zmrznjena in čakam na vlak, na nekoga, ki ga ni.

Lastovke pa so se izgubile na poti na jug in se ujela med svoje sanje.

Kaj ko bi šla tudi jaz, da  se izgubita moja sled in jaz.

Sanjam se zavem.

Vstanem in padem v sneg, pa dalje sanjam leta in leta.

Mine me volja, a sem še vedno tu v snegu.

Vstanem in se zavem, da so misli zastonj,

a kaj, ko sem izgubila leta za njih.

Pa niso prišle lastovke nazaj.

Pa niso se izpolnile dolgoletne sanje.

A jaz sem se vrnila nazaj v

resnični svet in sanje so se uresničile.

veronikamlinar