PREDPOGLED
Zdaj vidim te ob beli brezi, tam,
kjer tisočkrat sva bosa v temi stala.
Prihajaš v zlatih jutrih sam.
In noč in mir in nič so tri stvari,
ki tu, odkar me ni, molčijo zate.
Zagledam te, kako, ko svet molči,
vdihuješ pesem, ki jo nosim vate.
Tišina mojih strun še poje v dan,
čeprav sem šla tja, kamor pot ne pelje.
In not ni več za smeh in praveselje.
Odmev od včeraj je pod mah poslan,
pod belim lubjem mrtvo nespoznan.
Objemam vitko deblo, ko greš proč,
a me drevo, nevidne, ne občuti.
Pred tvojim krikom, ki zareže v noč,
ščitim drevo. Prepozno. Zimo sluti.
Prozorna sem. Ni rim več tukaj, v meni.
Zlatí se stare breze svet.
Slačiva predpogled jeseni.
urednica
Poslano:
03. 10. 2012 ob 14:04
Spremenjeno:
03. 10. 2012 ob 16:20
Pogled, ki predvidi, vidi preden se zgodi, ker se dogaja v koncentričnih krogih, čeprav morda vidi tudi večnost nečesa, kar se je zgodilo v hipu ... biti v tišini, miru in (večni) noči je seveda manj spremenljivo in veselo, kot gledati zlatenje sveta drugih. Občutim povezanost pogledov živih in neživih stvari, snovnih in nesnovnih. Pesem se mi zdi odlična z vidika metrike in rim, forma se zliva z vsebino.
Lp, Ana
Ana, meni se zdi pa tvoj komentar precejšnja nadgradnja pesmi, ki je nastala v nekem malo bolj žalostnem popoldnevu :)))
Hvala.
Lp, lidija
Pesem se mi zdi odlična z vidika metrike in rim, forma se zliva z vsebino.
- tudi meni
:) lp
Tudi meni :)
LP, M.
jure in Majda, hvala :)))
Saj forma je tam samo zaradi okostja ;)
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 01. 10. 2012 ob 20:32
- Prebrano 1172 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 885.85
- Število ocen: 24