vse se umiri
v mislih si ti
kot prispodoba pred oči
spomin prihiti
potem še eden in še
da s svojimi sledmi
tvoj vonj mi pusti
in okus in vse
kar dano mi ne
več bo uživati

ta prispodoba
ljubezen sama je
prišla po pravico
po plačilo za krivico
ki sem delal ji
preden resnico
mi spoznati
dala je

nato odšla je
v nepovrat
in ko bolečina
grabi me za vrat
vrne se
a ona to več ni
namesto nje
prijateljstvo
v roki mi sedi

kot vrabček nebogljen
preizkušnjo novo mi postavi
naj povem mu
ali raje kar umrem
da golobico si nazaj želim
a ljubezni več jaz ne dobim
napake več ne ponovim
prijatelstva ne izpustim
v zlato kletko ga zaprem
nikoli več ga ne razdrem

razodetje še sledi
na kaj le sklicujem se naj
v zahtevi da dobim jo nazaj
mar na miljardo ljudi
ki brez sreče vsake
nekje po svetu blodi
egoizem nehvaležnost
darila raje vreden bodi
vprašanje izgovorjeno ni
ali sploh pravično je
iskati srečo le za sebe?

Andrej46