Njena usoda

Imela je devetnajst let, ko prvič je rodila.
Bil fantek je in potlej spet, ko drugič je dojila.

Njen fant je bil pač kar je bil. Menda pet let starejši.
Ko peti čaj je z rumom spil je dvakrat bil modrejši.

Navdušenost iz prvih dni je bolj in bolj kopnela
in zdavnaj sta že pozabila, da bi se kdaj vzela.

Kot par golobov izpod streh ljubljanske cerkve stolne
gradila sta svoj stan v nočeh, gojila upe bolne.

Dokler denar ni izpuhtel do meseca tretjine
v družin bil je lažen mir - potem, potem – koline.

Preklinjala sta tisti dan, ko sta se pač spoznala,
preklinjala je tisto noč, ko je ob njem zaspala.

Zdaj mir že dolgo vlada tam in leta, ki hitijo
zabrišejo okus po vsem in vsako polomijo.

Poznam oba, posebej njo. Po malem ji zavidam.
Brezbrižno dnevi ji teko, ko jaz gradove zidam…


Brezinbor

Komentiranje je zaprto!

Brezinbor
Napisal/a: Brezinbor

Pesmi

  • 12. 08. 2008 ob 11:48
  • Prebrano 1068 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 205
  • Število ocen: 7

Zastavica