...

 takole je (odgovarjam za svoj komentar!)

 ...vstopiš v to pesem in potuješ v njej. Malo se bojiš, kaj bo, vmes najdevaš vse, "sebe", pa "njih", pa neke "tretje", predvsem pa "nas" s skrčeno možganovino, ki je taka v imenu "nedolžnosti". vmes parkrat zakrvaviš, ko se povlečeš skozi ostro zrklovino, kot tisti kadavrček (96, devica po horoskopu, hmm...) v pesmi in se še sam vprašaš tista splošna in duhovna vprašanja (in si, ja) celo na enega odgovoriš in to na tistega, da sta se pesnik in matematik že srečala in to v isti osebi, celo na pesem. si )

podtaknjenci pa povsod okoli in podtikajo sebe in vprašanja in hife svojih plesni ...

samo to je tretja zgodba (asocicija pač,   seveda plus za pesem, da vzbudi toliko asociacij ...)

 ...  gremo naprej po pesmi in se zavemo, da smo vsi goli na stopnicah in da je smer samo  navzdol in da te tam čaka občinstvo.

  kdo krvavi ... to je pa tisti zaključek, ki ga s strahom pričakuješ (kot v skoraj vseh breznovskih pesmih);

vedno krvavijo drugi, in drugi smo mi, druga sem jaz ... na kamnu brez vode.

PS: tale pripis pa manj "pesniški" : kot pri večini pesmi, ki jih napišeš, brezno, pritegne pri tej flow, napetost ne popušča, zgodba se razveja, zaključek je natančno tam, kjer mora biti. Čeprav ga tam ne pričakujemo.  Gre za celosten vtis,  če se kdo izgubi v zgodbi, vseeno ne more ven, ker ga tok pripovedi drži!  Vstop v pesem je tvoj lastni portal. Kdor hoče in zmore,  ta vstopi.

uh.

  Lp, lidija