ker se zavedam, da ta svet je kruti

;)

lp, okto

u, okto, hkrati sva pisala, odpiramo delavnico za izboljšanje tega verza, kjer je kruti, ki je z i-jem nastal po potrebi, zaradi rime, kar ga pa ne opravičuje, bi moral biti seveda krut.

Drugače pa, Valjo, izvrsten sonet, ki izraža strah pesnika pred nesprejemanjem, ampak nastal je. In dobro, da je, ker je lep, popoln, razen omenjenega škrata.

 še bi tvojih sonetov, Valjo!

Lp, lidija

Lidija hvala za pohvalo.

Sonet je prav za res odraz mojega čutenja ob razmišlanju mnogih portalovcev na tovrstno pisanje. Kar se pa tiče besede kruti, je res, da sem jo uporabil samo zaradi rime, mislim da se bi dal stih: ker se zavedam, da ta svet je kruti, spremeniti v: ker se zavedam, da ljudje so kruti in s  to spremembo ne bi stih izgubil nobenega drugačnega pomena.Tudi sam sem privrženec lepe slovenščine.Če se ti zdi sprememba v redu, te prosim, da stih popraviš, kot sem prelagal.

Hvala in lep pozdrav, valjo

Valjo, ta sonet mi je zelo všeč:)))

Morda še to o vsebini, rada berem sonete in vso rimano poezijo, žal, v meni ni dovolj pesnice, da bi lahko kaj podobnega napisala.(ob zadnjem Idinem rodoletu so me srbeli prsti (duša), da bi poskusila, a sem se pravočasno ustavila;)

Obenem verjamem, da nas je veliko takih, ki imamo radi, a ne znamo. Torej ni vse tako črno:)

Lp, Lea

Valjo, jaz bi tudi šeeeeee, čestitam , Lea, ti pa kar poskusi, prepričana sem, da ti bo šlo:)

Lp, adisa:)

Urejeno, Valjo.

Lp, Lidija

Hvala vsem, tebi Lea, tebi adisa in predvsem tebi Lidija. Kot vidim, ti je bila sprememba stiha všeč. Zaradi vas se bom še kdaj oglasil s kakim sonetom. Hvala za podporo.

Lep dan vam želim, Valenčič Jože

elegantna rešitev :)

Lp, okto

Super, Valjo.

(Vnesla sem ti vejico v zadnji verz.)

Ja, prav frustrirajoč je lahko odnos sodobne "mačehe" lit. kritike do stalnih pesniških oblik ... Najbrž se še spomniš mojih sonetov na to temo, v moralno podporo lepim prvega:

MED STOPICO IN RIMO (sonetje +)

1 LUTERAN

Le k meni, k meni, zjokani ožetki,

v možgane, v prste, v hrbet in med bedra

mi skrijte svoja ohlajena jedra,

zasramovani pesniški povzetki.

Na prste ene roke danes redki

še vaše svetle iščejo brlivke;

ostali vas imajo za dvoživke –

ne riba niste ne galeb, sonetki!

Očitajo vam, da ste ponaredki

minulosti, če spet se porodite;

in tistim izmed vas, ki ste že dedki,

    sodobni mojstri berejo levite,

da duh umetnika držite v kletki

in retrogradno miselnost gojite,

ko vendar je vaš čas že zdavnaj mimo!

Medtem pa pesnik k pesmi se usede

in dopusti, da ga sonet zavede

v ta strašni greh med stopico in rimo.

Lep sonetni pozdrav,

Kerstin