Ko čakam, ledeno mi okensko steklo
zrcalo ponuja -
si pramen popravim ...
Sonce je reklo, da On se prebuja.

In čakam - zavese poročne so čipke,
srce mi hladijo -
ga vanje oblačim,
ko orgelske tipke v koračnici spijo.

Pa čakam in lička ob steklo pritiskam.
In očke velike
še iščejo sonce ...
Ko k sebi jo stiskam, pa gleda me s slike.

Ga čakam - v srečnem zvenu koraka!
Se usta trpeča
spreminjajo v med -
prihaja iz mraka moj Bog, moja sreča.

Ančka